Zgodba o nekem bendu s Sunset Stripa

Guns 'N' Roses, Not in This Lifetime Tour, 13. 6. 2017, München. Foto: Anja Rijavec
Najprej smo samo sanjali, nato upali, mogoče malo molili. Nazadnje pa samo še čakali in vendarle dočakali – in to še v tem življenju. Obe pištoli, istočasno in na istem odru, v družbi še ene (in samo ene) izmed vrtnic. S prejšnjim tednom je za nami vseh 19 predvidenih evropskih koncertov Guns N’ Roses.
 ­ 
 Tako starejše, kot tudi zares rosno mlado slovenstvo je že v preteklem letu bliskovito pograbilo na tisoče kart, z enim samim namenom – videti in slišati enega najbolj slavnih glasbenih duov vseh časov, razdruženega vse od oktobra 1996.

Kar zajeten del obiskovalcev koncertov v Imoli, Münchnu, Pragi in nazadnje še na Dunaju, kamor smo se Slovenci obrnili na božjo pot, niti takrat še ni prvič ugledal sonca, kaj šele leta 1984, ko se je vse skupaj začelo. In kljub temu, da je marsikateri mlad roker svojo pot našel ravno ob njihovih megahitih, je opaziti, da daljna prazgodovina, ki nam je na koncu to doživetje tudi nepričakovano ponovno ponudila, ni v celoti poznana vsem. Nič zato, pa vendarle – spodobi se in pravično je, da se do takega zgodovinskega dogodka najprej počasi sprehodimo po celotni poti. Ni ga zlomka, da bi svet kar tekel naprej, kot da bi se nam zgodil samo še en navaden špil.

Rolling Stone: 50 Wildest Guns N’ Roses Moments
Rolling Stone: 50 Wildest Guns N’ Roses Moments

Scena na daljnem losangeleškem Sunset Stripu, ki je v poznih sedemdesetih postala dom glama in heavy metala, je v družbi drugih (kasneje) zvenečih imen postregla tudi z dvema, recimo da nam trenutno zanimivima zasedbama. Obe skupini, tako L.A. Guns kot Hollywood Rose sta bili formirani v letu ’83. Že v naslednjem letu so bile Pištole skrajšane za originalnega vokalista, in naslednja poteza takrat prijateljsko povezanih članov, je bilo sodelovanje. Po posredovanju Izzya Stradlina, sta se z Axlom združila s Tracii-em Gunsom in preostankom njegovega benda, pod poštenim imenom – Guns N’ Roses. Takrat še brez Slasha, Adlerja in McKagana.

Omenjena prva dva sta, v istem produktivnem letu ’83, svoje otroško prijateljevanje nadaljevala v novoformiranem Road Crew bandu (Motörhead so takrat namreč strašili že slabih deset let). Preko oglasa sta uspešno rekrutirala še basista Duffa McKagana, pri iskanju vokalista pa se je ustavilo. Slash in Adler sta se nato v ’84 pridružila prej omenjenim Hollywood Rose, že v kratkem času pa bila nato povabljena tudi v novonastali Guns N’ Roses. Prvotna zasedba Gunsov je tako zdržala točno od marca do junija 1985, nato pa so člani L.A. Gunsov zaradi nesporazumov eden za drugim poskakali iz benda. In v pičlih tednih se je na basu ustalil takrat že znanec McKagan, takoj za njim pa še Slash in Adler. V poletju tega leta je bila tako postavljena legendarna klasična zasedba skupine, ki je skokoma spremenila tok rokenrola.

Kot zanimivost, v istem obdobju je Slash, v iskanju kompatibilnih soustvarjalcev, sodeloval na avdiciji skupine Poison, ki so ravno iskali kitarista. Le kako bi se razvila zgodovina, če bi sodelovala Bret Michaels in Slash? (Tako ali drugače bi izgleda izvedel, da every Rose has its thorn.)

Prisotnost Gunsov na Hollywoodski klubski sceni je hitro pritegnila pozornost založb. Decembra ’86 je izšel EP Live Like a Suicide, ki naj bi vseboval štiri live posnete komade – med njimi coverja Nice Boys (org. Rose Tattoo) ter Aerosmith hit Mama KinReckless Life, avtorski komad ki faux-live EP odpira, pa je bil tudi navdih za poimenovanje novodobne finske glam formacije Reckless Love, ki nam je mnogim trenutno pri srcu. In to ni niti drobec neubesedljive influence Gunsov na razvoj svetovne glasbene scene.

Naj pojasnim še zanimivo oznako »faux-live«. EP, ki je izšel v nakladi je 10 000 izvodov, po pričevanju autobiografij ni bil niti približno posnet pred živim občinstvom. Založba je namreč menila, da bi bil tovrstni strošek trenutno prevelik, in so studijskim posnetkom preprosto dodali live efekte občinstva. Duff v svoji avtobiografiji pravi, da so bili odzivi občinstva posneti na festivalu Texxas Jam, kjer Gunsi sploh niso igrali.

»We thought it would be funny to put a huge stadium crowd in the background at a time when we were lucky to be playing to a few hundred.” [1]

Sporna originalna grafika Appetite for Destruction. Na ovitku jo lahko občudujemo lastniki vinilnih plošč zgodnjih izdaj (avtor: Robert Williams). Spornost motiva je rezultirala v zavračanju distributerjev, zato jo je zamenjal slavni »križ« (avtor: Billy White Jr.). Mimogrede, 21. julija bo album praznoval 30-letnico izdaje.

1987 je sledil prvi uradni debitantski album Appetite for Destruction, ki je smatran za enega najboljših debitantskih albumov, prodan v nakladi 30 milijonov kopij. V ZDA je to 11. najbolje prodajani album vseh časov. Sledil je GNR Lies (’88), nato kultna albuma Use Your Illusion I in II (1991), ki sta dosegla skupno prodajo 35 milijonov. To obdobje je odneslo odvisnega Adlerja, nadomestil ga je Matt Sorum. V redno zasedbo pa je pripeljalo tudi (še vedno prisotnega) klaviaturista Dizzya Reeda. Axlovo zvezdniško obnašanje, ki je eksponentno rastlo z uspehom, je v kratkem botrovalo tudi izstopu Stradlina. Na ritem kitaro je vskočil Gilby Clarke. Vse vmesno pa lahko poimenujemo vsem znana zlata zgodovina.

1993 je tako izšel še zadnji album iz briljantne zgodovine tega benda, The Spaghetti Incident. Idejno gre za zbirko punk in glam rock coverjev (slavna Since I Don’t Have You in Ain’t it Fun nista avtorska komada GNR, vkolikor kdo o tem še ni razmišljal). Album, hudomušno poimenovan po sporu med Rosem in Adlerjem, ki se je končal z obmetavanjem s hrano, ni nadaljeval uspeha Use Your Illusion. Slabemu odzivu oboževalcev je zagotovo pripomogel tudi ‘hidden cover track’ pesmi Look at Your GameGirl, ki je bila dejansko delo slavnega serijskega morilca Charlesa Mansona. Axlovo vztrajanje, da se izsek vključi na albumu, je razdvojilo tako javnost kot tudi neodobravajoč bend, in sprožilo začetek kaskade propada. Mimogrede, je kdo opazil motiv na Axlovi majici v videu »Estranged«?

Prav tako je bila samostojna Axlova tudi odločitev, da po izdaji albuma brez posvetovanja odpiše Gilbya in ga s tem degradira kot »le najeto silo«, čeprav je bil predhodno smatran za rednega člana benda. Gilby v svojih izjavah pravi, da je zares sprevidel, da je odpisan šele, ko je bil obveščen, da zasedba brez njega pripravlja cover Stonesove Sympathy for the Devil. Na posnetku z ritem brenkanjem sodeluje Axlov prijatelj iz otroštva, Paul »Huge« Tobias, ki si ga je samozadostni frontman namislil kot zamenjavo Gilbya. Na tej točki pa je, z dograjevanjem nezadovoljstva že vse od odhoda Adlerja in že zdavnaj vsega sitega Stradlina, tudi Slash končno postavil svoj ultimat. Umetniško in osebno razhajanje s Tobiasom je bil tako povod za Slashov izstop oktobra 1996. Nesrečni Tobias je tako postal »Yoko Ono« kultnih Guns N’ Roses. Kot zadnji je nato ’97 družbo zapustil še McKagan, da bi se posvetil družini in končno tudi ustvarjanju. V vseh teh letih naj zasedba namreč ne bi ustvarila niti enega spodobnega komada več.

Težko torej postavimo ločnico med neko novo in staro zasedbo. Člani so odhajali, in bili sproti nadomeščani. Ostajala je le registrirana blagovna znamka v lasti mogočnega Axla Rosea. Mimogrede, ali veste, da je »Axl Rose« ubistvu anagram izraza »Oral Sex«? Zanimiva in dokaj estetska domislica Williama Brucea Baileya, kakršno je Axlovo rojstno ime, je na tej točki kar prikladno opisala leta, ki so za tega vokalnega velikana sledila. Bolj kot ne – kurčeva.

Tri Axlove izbire na solo kitari (od leve proti desni): DJ Ashba; Ron “Bumblefoot” Thal; »Buckethead«. Najtesnejša podobnost s Slashom – nenavadno pokrivalo (Rolling Stone).

Šele sedaj pridemo do točke, od kjer se lahko pogovarjamo o pričakovanju združitve Slasha in Axla, ki smo jo tako čakali okroglih 20 let. Vmes se je marsikdo od nas šele rodil, in zato mladcev ne gre obsojati, zakaj se je zadnje leto potihoma tolikokrat pojavljalo vprašanje: »Zakaj točno sta pa unadva sploh skregana?«. Evo vam prilike, sorojaki.

Tihi spor, ki nam je ubistvu postregel z odličnimi Velvet Revolver in Slash’s Snakepit kot posledico Slashove umetniške in osebne osvoboditve, gre torej enostavno povzeti – vzrok je Axlova objestnost, ki se je nakopičila predvsem med neslavno Use Your Illusion turnejo. Vsem nam je znan dogodek v St. Louisu leta ’91, ko je nekdo neavtoriziran v publiki posnel fotografijo dogajanja na odru. Axl je v hipu zahteval njegovo odstranitev, in ker naj varnostniki ne bi utegnili tako hitro ukrepati, je z njim obračunal kar sam po skoku med občinstvo. Po tem je koncert prekinil, kar je sprožilo vsesplošen upor, v katerem je bilo poškodovanih več ljudi. Zaradi incidenta se je šele leto kasneje zagovarjal na sodišču, v slavni rožnati opravi. V tem obdobju je z izsiljevanjem članov, da turneje ne bo nadaljeval, pridobil tudi polno lastništvo nad blagovno znamko Guns N’ Roses. Kolega Adler in Stradlin sta že izstopila iz slike, končno pa še Slash. Njegovo tiho maščevanje so bili Velvet Revolver (torej »Vijolice N’ Revolverji«), ki so z izjemnim Scotom Weilandom na vokalu začeli novo ero. Vzporedni projekt Snakepitov pa prav tako. Menda naj bi bil njihov It’s Five O’Clock Somewhere lahko tudi album Gunsov, ampak ga je Axl zavrnil.

Rose na drugi strani pa je, s pravico do imena in obdan s povsem novimi glasbeniki, nadaljeval pod istim nazivom. V tem obdobju je popustila tudi njegova umetniška blokada in že leta 1998 naj bi bil za izid praktično pripravljen Chinese Democracy. Ravno Axlov perfekcionizem naj bi izid zadrževal polnih 10 let, a rezultiral le v minornih izboljšavah. Šesti uradni studijski album skupine je od Axla terjal praktično tretjino življenja (na njem je začel delati ’93), ter od založbe polnih 13 milijonov dolarjev. Nesporno velja za najdražji album vseh časov. Takraten odziv publike na album je bil mešan. Vprašanje je, na kakšen odziv bi naletel, če bi izšel leta ’95 ali vsaj ’99. Turneja v podporo albumu se je začela že 2001, in je bila zaznamovana predvsem z odpovedovanjem koncertom in rednim menjevanjem članov postave. Predvsem pa ni bila nikomur v ponos. 2002 je Paula Tobiasa na ritem kitari zamenjal Richard Fortus, ki ostaja na omenjeni poziciji vse do letošnje turneje.

Šele leta 2009 je Rose v intervijuju za Billboard prvič po devetih letih predstavil svoje stališče do javno potihoma zaželjenega reuniona stoletja:

 »What’s clear is that one of the two of us will die before a reunion and however sad, ugly or unfortunate anyone views it, it is how it is. Those decisions were made a long time ago and reiterated year after year by one man.« [2]

Hkrati pa je izrazil pripravljenost na sodelovanje s Stradlinom. Združena zasedba brez njega je zato neprijetno presenetila. Edini, s katerim Rose nikdar ni vzpostavil sovražnega odnosa je bil McKagan, ki se je kot gost pojavil na nadaljevani turneji po izidu Chinese Democracy, parkrat kot gost, kasneje pa kot predskupina s svojimi Loaded. V okviru Chinese Democracy Tour 2009/10 so se takrat ustavili tudi v Areni Zagreb (na kitari DJ Ashba ter Ron “Bumblefoot” Thal), ter še enkrat v Splitu v letu 2012 (turneja Up Close and Personal Tour), kot nadaljevanje prejšnje. Rose je takrat jasno postavil svoja pričakovanja do obiskovalcev koncertov – kdor bo nosil majico z motivom Slasha, jo bo prisiljen sleči ali zapustiti prizorišče. Ukrep se je dejansko tudi izvajal.

Gospodovega leta 2012 je bila Axlova trdnost v odločitvi še vedno povsem neomajna. 6. aprila, ko je v družbi Lane Del Rey zapuščal losangeleški Chateau Marmont, je napaden v množici novinarskih vprašanj odgovoril le na eno, in v enem samem preprostem stavku – združitev? »Not in this lifetime.«

Kaj točno se je dogajalo v ozadju naslednja štiri leta, lahko le ugibamo. 2015 je DJ Ashba zapustil skupino, uradno zaradi posvečanja Sixx:A.M. Konec leta je prinesel uradno naznanitev pridružitve Slasha in Duffa, ter naznanitev GNR kot headlinerje Coachelle 2016. Sanjska zasedba je tako obljubljala Axla, Slasha in Duffa, (še vedno) v družbi Dizzya Reeda na klaviaturah in Richarda Fortusa na ritem kitari. Tudi na tolkalih je ostal Frank Ferrer, ki se je Axlu pridružil v 2006. Ne duha ne sluha o Stradlinu. Rose je kot razlog za njegovo odsotnost navedel njegovo lastno neodločnost, a Izzy je razlog na Twitterju odločno zanikal – za sodelovanje se ni odločil, saj naj bi bila pogodba do njega nepoštena v finančnem smislu. Prav tako redno za bobne nista prišla ne Adler (Appetite) in tudi ne Matt Sorum (Use Your Illusion).

Adler se je sicer pojavil na parih koncertih, lani novembra v Argentini ter nato kasneje še trikrat v U.S., pri tem pa je tudi ostalo. Na vprašanja, zakaj ni del redne turnejske postave, ni odgovarjal.

Vrnitev v Troubadour; 1985 – 2016 (Troubadour).
 1. aprila 2016 se je torej zgodil prvi, nenapovedan špil v Troubadurju na Sunsetu, kjer se je vse skupaj v tistih daljnih letih tudi začelo. Mali klub je bil ponovno priča pisanju zgodovine. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, daje bilo priti do kart skorajda nemogoče. Podvig pa je vseeno uspel dvema slovenskima legendama, ki sta se tako na lanskoletni dan norcev na lastne oči prepričala, da reunion vendarle ni samo šala in da se obeta posebno leto.

Po Coachelli je bila tako napovedana turneja. 119 šovov, od tega le 19 v Evropi. Takrat se je v družbi na odru pojavila tudi modrolasa Melissa Reese, kot sekundarna klaviaturistka in skrbnica za posebne efekte. Nato je 2016 prišlo h koncu, in decembra smo se tudi navadni slovenski smrtniki končno zagrebli za svoje vstopnice.

Kar je mogoče zanimivo, ni ga denarja, s katerim bi si lahko največji navdušenci kupili fotografiranje z slavnim duom. V prodaji so (bili) paketi doživetja v vrednosti od 2000 ameriških dolarjev navzdol – najdražji je vseboval možnost fotografiranja z delom opreme benda po izbiri.

4. 7. 2017, Praga. Foto: Lucija Koren
 Naslednja stvar ki jo vem je, kako sem 13. junija pritekla pred Slashov del ograje na minhenskem Olympiastadionu. Kako dolgo sem stala na žgočem soncu, kljub early vstopu, se zares sploh ne spomnim. Kot predskupini sta bili malce božjastni The Kills ter za njimi še Phil Campbell (ex-Motörhead strunar) & njegovi The Bastard Sons. Za slednje mi je na splošno prav malce žal. Stati v senci nekoga tako velikega je, kot bi vedno bil družica a nikdar zares tudi nevesta. Lahko napišeš karkoli, a nikdar ne presežeš Born To Raise Hell in The Ace of Spades, na kateri je publika končno vzdignila rožičke.

Turneja sicer streže tudi z bolj zanimivimi support imeni. V Pragi recimo so razvajali škotski Biffy Clyro, na Dunaju pa Tyler Bryan & The Shakedowns. Mladi teksaški bluzer je po mnenju rokerske svetovne elite očitno velik potencial, saj je odpiral turneje tudi že za druge velike bende (lani smo ga lahko uzrli na Dunaju z »AXL/DC«). Tudi na Japonskem in v Avstraliji očitno stavijo na mladičke, saj so tam lahko vzdihovali nad Babymetal v začetku leta.

Prav nenavadna pa se mi je zdela sama preprostost organizacije in odrske kompozicije. Klasična srednja pista ter dvignjeni bobni, za njimi pa še z dvema stopniščema povezan pomol, ki je ostajal bolj kot ne neizkoriščen. Nekaj so obetali tudi topi za konfete ter nastavki za pirotehniko, tu se je pa tudi končalo. Pred njimi pa se je sprehajala peščica varnostnikov – in ena sama mlada fotografinja. V mojih mislih so mesece rastle podobe nepojmljivega, razvratnega in razkošnega šova, ki mi bo vzel glas in razsodnost že pred iztekom prvega intra. Belih členkov sem se držala tiste ograje, in potem je že kar udarilo. Skorajda točno do minute, napisane na karti in še ob polni sončni svetlobi. Axl je točno prišel na špil? In zakaj je zunaj še svetlo? Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje doživela rokerski koncert, ki je bil do čez polovico obsijan s soncem.

13. 6. 2017, München. Foto: Anja Rijavec
 Spektakel je simpatično odprl nasnet Looney Tunes theme song, ki se je menda izlil v The Equalizer (Harry Gregson-Williams). Nato pa so na oder v najbolj skromnem sprehodu iz zaodrja stopile legende. Skromnejši prihod pred publiko takih velikanov pred publiko sem doživela le še lani na Gilmourju. Ob prvem It’s So Easy, so bile že vse misli mimo. Idealen uvodni komad za Axla, ki je zelo očitno potreboval še nekaj vokalnega ogrevanja. Presenetil me je njegov videz. Pobarvani foxy lasje, nobene sledi več o kakem hudem overweightu, in še najhuje – rahel nasmeh in vesele oči. Sledil je še en hit z Appetita, Mr. Brownstone – verjetno simbolična izbira, saj je bil Easy prvi izdan singel skupine, skupaj z Mr. Brownstoneom na B-side), ter nato preskok na platniški komad zadnjega albuma Chinese Democracy. In Axl je znal kar vsa besedila po vrsti, v celoti! Kaj oziroma koliko so mu obljubili, da kar naenkrat izkazuje vse naštete kreposti, si ne predstavljam.

Rose se je ogrel, in nato so popadali kot zrele hruškice – Welcome to the Jungle, Double Talkin’ Jive, Estranged, Live and Let Die, Rocket Queen in You Could Be Mine. Da se staram in me očitno že zdeluje nostalgija po zgodnjem najstništvu, so me opomnile solze. In nisem bila edina. Za mano je starejši angleški roker prav glasno smrkal. Že pred vstopom na stadion me je pospremil do blagajne, kjer sem dvignila svojo VIP karto, in mi zraven kot dež razlagal, kako je v zlatih najboljših letih spremljal vsak njihov korak. Kakšno blagoslovljeno življenje.

Axl je za tem sedel za klavir in nam odbaladiral This I Love, prav tako kitajsko demokratični komad, ter tako še z prejšnjima Better in Chinese Democracy zaokrožil to plato. Sledilo je razvajanje z Use Your Illusion – Civil WarYesterdays, ter še, zanimiva izbira, Coma. Frontman je potem predstavil bend (da nas je še enkrat spomnil, kako Stradlina ni z nami).

Nato se je naravnost pred moj obraz ustopil Slash. S svojim legendarnim Goldtopom. Medtem je mrak že padel in zapel je njegov solo. Iz živahne improvizacije do theme songa iz filma The Godfather je Saul Hudson samo še enkrat dokazal, da mu ni para na tej zemlji. Kakšni Bucketheadi, kakšni Bumblefooti in drugi čudni deli telesa, lepo vas prosim.

Po izteku pa takoj direkt v še eno klofuto. Sweet Child O Mine.

13. 6. 2017, München. Foto: Anja Rijavec

Takrat se je malce ustavil čas. Okrog mene so nenadoma popustili celo komolci in takrat so najbrž jokali celo še tisti, ki so s cele set liste poznali samo ta komad. Skladba, ki sem jo tolikokrat slišala, da mi je naravna skoraj kot šum dreves v naši vasi, se je ponovno zazdela genialna v vsak sleherni ton. In Axl je pel skorajda kot leta ’91.

Zanimivo je tudi, da so nam postregli tudi s kar nekaj priredbami. Naslednji je bil namreč večni Floydovski Wish You Were Here, kjer je vokal počival in se je Slashu v duet pridružil Fortus. Poleg Pink Floydov so počastili še The Damned z New Rose, ki jo je odpel McKagan. V splošnem je bil koncert poln simboličnih poklonov glasbenim kolegom. Omenjeni basist je namreč na svojem white jazz Fendru z vijoličnim logotipom izkazoval spoštovanje svojemu nedavno preminulemu idolu Princu.

Gunsi pa so počastili še enega letos preminulega izjemnega vokalista, Chrisa Cornella (SoundgardenAusdioslave). V encoru je bil prvi Black Hole Sun. Slovenci, ki ste doživeli koncerta ’92 v Budimpešti ali na Dunaju veste, da so Soundgarden GNR sodelovali tudi kot predskupina. Še za en cover se je našel prostor pred koncem, in sicer za The Seeker (The Who). Vse lepo in prav, ampak oba bi z veseljem zamenjala za še kako iz repertoarja Vrtnic. Na Dunaju so recimo slišali še I Used To Love Her, ki se je iz Münchna ne spominjam.

13. 6. 2017, München. Foto: Anja Rijavec

Seveda smo slišali tudi čudoviti November Rain, Knockin’ On Heaven’s Door ter Nightrain. Zaključili pa z Don’t Cry in seveda, Paradise City. V dobrih treh urah so tako pokrili malo manj kot trideset komadov, še pof, konfeti, in… spet smo bili navadnega leta 2017. Pa saj… žur smo si naredili mi sami. V naših pregretih glavah. V trenutku smo podoživljali svoje začetke, nekateri daljna desetletja nazaj. Spet drugi le izpred nekaj let. In tu so bili, pred nami. Liki z ovitkov vinilnih plošč in retro videospotov, obrazi, ki jih prepoznava vsak drugi Zemljan, roker ali ne, takoj za Jezusovim. Čisto zares.

13. 6. 2017, München. Foto: Anja Rijavec

Ali bo prihodnost prinesla nadaljno sodelovanje? Mogoče nov album? Bomo videli.
Težko pa zamižim ob hladnih mimohodih nekdaj tesno prijateljskega dueta. Niti enega samega pogleda, dotika, besede redke. Tadva sta se pobotala ravno toliko kot jaz in moj bivši.

[1]- McKagan, Duff (2010). It’s So Easy (and other Lies)
[2]- Cohen, Jonathan (February 6, 2009). “The Billboard Q&A: Axl Rose

oijdfodsjofiajds