Železne stopinje slovenske ‘težke’ zgodovine

Premiera prvega slovenskega dokumentarnega filma o heavy metalu, Železne stopinje, Kino Šiška, 13. 9. 2017. Foto: arhiv Železne stopinje

Približno eno leto je že tega, kar se je med slovenskimi metalci razpasla vest, da se snema dokumentarec. Obeležitev tega dela slovenske trdožive zgodovine, ki je predvsem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začela z oblikovanjem takratne mladine, na prelomu nekega sistema in nekega časa, nam je skozi video zapis obljubil Denis Brnčič.

Takrat mladinec, ki se je v svojih najbolj kritičnih najstniških letih z vlečenjem na ušesa glasbe iz sosednjih blokov, presnemavanjem kaset in tihotapljenjem vinilk prek zaprtih državnih mej za dobrine in ideje, seznanil z »metalom«. Metalom kot enoznačno zvrstjo, ki se takrat še ni delila na množico subzvrsti, v času, ko se je celotna scena delila le na »metalce, punkerje in šminkerje«. In dočakali smo jih, Denisove železne stopinje skozi čas. Od samih litoželeznih temeljev, do današnjih dni.

Sprva o samem dokumentarcu nismo vedeli veliko. Pojavljala so se ugibanja in špekulacije, pa debate o tem, kdo točno in kako je oblikoval slovenski metal, kdo je najbolj zaslužen, kdo je dostopen ter – kdo vse bo torej v filmu. Začetek leta sta bila zastavljena dva javna benefit projekta v podporo filmu, ki sta, nepričakovano, naletela na bolj mlačen odziv. Človek bi lahko ugibal in rekel, da splošne metalske javnosti zadeva ne zanima toliko, kot bi pričakovali – ampak kdor je 13. oktobra v Kinu Šiška iskal prazen sedež manj kot petnajst minut pred začetkom filma, se je gladko najebal. Ekipa je pod režijsko taktirko Jureta Gorjanca pripravila okrog dve uri dolg kronološki sprehod, ki ga usmerja razvoj in odraščanje Denisa, kot glavnega pripovedovalca. Zgodba se tako v grobem deli na dva tematska dela – pripovedi in izpovedi slovenskih metal pionirjev, ikoničnih zasedb, njihovi glasbi in dosežkih, ter o življenju vsega, kar je razvijajočo se sceno spremljalo. Vas zanima, kam se je v osemdesetih zahajalo, od kje vse so se metalci (peš!) zgrinjali in kako nesumljivo je bila napeljana elektrika v teh brlogih? Kdo je smel ob kom sedeti na avtobusu in kako se je prosilo batine? Ali pa mogoče, kaj imata s slovenskim metalom Vili Resnik in Saša Einsiedler?

Brnčič, Gorjanec ter Mijo Popovič (Pomaranča). Foto: arhiv Železne Stopinje

Velik del dokumentarca je posvečen do današnjih dni še vedno največjemu slovenskemu heavy metal bendu, Pomaranči. Možnost imamo prisluhniti vsem petim originalnim članom, z Mijom Popovičem na čelu. Marsikdo se recimo vpraša, kako je njihova glasba preživela takratno cenzuro, kako je Madbringer lahko izšel v celoti v angleščini, in tako naprej. Železne stopinje ponujajo odgovore. Ni pa tu samo Pomaranča. Prisluhnemo lahko tudi trem legendam Lenih Kosti, Mešeju in Slokarju iz Brezna Zla, ter še parim besedam o sledečih Requiem. Zagotovo je zanimiva tudi superglasna trojica Sneguljčica, ter prva slovenska glam zasedba Krom – kje v tistih časih najti glemrske cunje nam zaupata Sergej Pobegajlo in Dejan Došlo. Z razvojem in diferenciacijo metala se pojavi tudi prvi slovenski speed, Turbo (govori Miro Mutvar) ter trash s Sarcasm (Aleš Blaznik in Klemen Renko).

Beseda ikoničnih Sarcasm, ponovno obujenih ’98 in postopoma pomlajevanih do danes, pa je presegla platno. Kako postaviš petstoterico sedečih metalcev v naravni habitat? Dvigneš platno, in za njim špilajo Sarcasm. Projekcija, ki je se hipoma razvila v live razvrat, je s tem dosegla piko na i. Najbolj zagreti so sicer sanjarili o Pomaranči, a tudi optimizem ima svoje meje. Zgodbo zaokrožijo še novejši bendi. Mary Rose, Šank Rock, Junaki Nočne Kronike in drugi. Kako zelo drugačni časi so bili to za metal, kot nekaj novega, nekaj kar je naši mladini manjkalo in pasalo lepo pove Eki Alilovski: »Bili so dnevi, ko so v širši okolici Postojne na isti večer igrali Šank Rock, Mary Rose, Chateau in Junaki Nočne kronike – in vse dvorane so bile polne!«

Ekipa Železnih Stopinj. Foto: Primož Jereb

Kljub temu, da je danes vsa glasba v sekundah dostopna na dosegu konic prstov, metal ostaja veličasten, tudi med Slovenci. O tem najlepše priča Tilen Hudrap. Multitalentiran basist, ki je že pred leti konkretno prestopil naše skromne državne meje, je danes med drugim redni član Vicous Rumors, slišati pa ga je bilo moč tudi že z kultnimi Testament. In za njim že prihajajo nove generacije mladih glasbenikov, ki sanjajo njegove dosežke. Predstavi se Metal Rock Academy, in nekaj resnično zlovešče ljubkega je videti mlade težkokategornike, ki srčno povedo, da jim metal pomeni življenje.

Česa torej še ne vemo o svoji zgodovini? Mogoče tega, da bi ob boku Ozzya Osbourna namesto Zakka Wylda lahko stal naš človek? Z 13. oktobrom ni še nič izgubljenega. Železne Stopinje napovedujejo nadaljevanje svoje vseslovenske kino turneje, z začetkom 22. novembra v kranjskem TrainStationu.

Kje je stopal Denis Brnčič, kje so stopali naši, tudi že starši marsikoga izmed nas, in kje stopamo mi tako ostaja za vedno vžgano na filmski trak. In to je točno to, kar smo potrebovali.

Hvala Železne Stopinje, poklon!

oijdfodsjofiajds