Eni izmed predstavnikov reda velikanov thrasha Metallica se po osmih letih vračajo z novo ploščo. Ja, prav ste prebrali. Metallica je nazaj, in to z dvojnim albumom.
Če si za delo vzameš čas, moraš tudi kaj pokazati, mar ne?
Napočil je čas za nov album
Po vseh mogočih projektih, naj spomnim, da je skupina leta 2013 med drugim nastopila tudi na Antarktiki, je napočil čas tudi za novi album, ki je precedenčen v kar nekaj kategorijah.
Poleg dejstva, da gre za prvi dvojni album v zgodovini skupine in da si je le-ta zanj (do sedaj) vzela največ časa, je to tudi prvi album po letu 1983, ki ne vsebuje nikakršnega prispevka Kirka Hammetta.
Revež je namreč pred časom izgubil telefon z glasbenimi idejami, ki pa na žalost niso bile arhivirane.
Komu je se je zamerila skupina, da ima prva ‘prava’ plošča po letu 1988 tako ogaben izgled?!? Ups, razkritje vsebine.
No, kakorkoli že, pojdimo lepo od začetka, saj nam plošča, za razliko od svojih petih predhodnikov, ponuja kar nekaj zanimivih trenutkov.
Album ‘useka’ kot strela z jasnega
Po nekaj sekundni tišini se kot strela z jasnega pojavi skladba Hardwired, ki napoveduje, da je večletni, če ne desetletni, gnev oboževalcev morda le naletel na prava ušesa.
Skupina se namreč vrača v čase svoje mladosti, ko so skupaj s stanovskimi kolegi kova Megadeth, Overkill in Slayer nadgradili žanr, ki so ga pred njimi zasnovali Black Sabbath.
Po reinkarnirani izvedbi skladbe Hit The Lights iz debitantske Kill ‘Em All (1983), ki je, sodeč po besedah pevca Hetfielda, nastala zaradi potreb po kratkem in udarnem uvodu, se skupina vrne v vode modernega thrasha, v katerem je obstala vse od leta 2008, ko se je s ploščo Death Magnetic začela prenova njihove glasbene identitete.
Za prebuditev iz večletnega mirovanja v območju komercialno priljubljenega in družinam prijaznega benda je pač potreben čas.
Po zaključku udarnega seta Hardwired-Atlas, Rise!-Now That We Are Dead-Moth Into Flame, čigar skladbe bodo tudi po zaključku prihajajoče promocijske turneje ostale koncertne stalnice, skupina zopet zajadra v preteklost.
Dream No More je namreč več kot očiten produkt ljubezenske afere obdobij …And Justice for All (1988) in Load/Reload (1996/97) ter njunih To Live Is To Die in King Nothing, smotrno prilagojen sodobnosti.
Prvi del albuma zaključuje Halo On Fire, zasanjana zmes baladne temačnosti in hipsterske ambientalne glasbe.
Drugi del albuma nekoliko slabši
Dolgočasno in nepotrebno polnjenje albumovih kapacitet se nadaljuje tudi s skladbama Confusion in ManUNkind.
Vnovična raba slogana ‘staro na nov način’, ki pa se za razliko od uvoda, ne doseže želenih učinkov.
Novodobna retrospektiva se nadaljuje tudi z Here Comes Revenge, ki album znova zavrti v pravo smer. A kaj, ko je tu že nova smet Am I Savage.
Ne glede na napisano si zaključek plošče zasluži vašo pozornost, saj se biseri, bisera v našemu primeru, vedno skrivajo na dnu, na varnem pred očmi nepotrpežljivih iskalcev.
Murder One, poklon lani preminulem Lemmyju in eden bendovih najbolj thrashevskih prebliskov zadnjih let Spit Out The Bone sta nedvomno vredna čakanja.
Gledan kot celota si album vsekakor zasluži mesto v vaši glasbeni zbirki, saj gre, po vseh dramah in komercializaciji, za prvo »pravo Metallico« po skoraj treh desetletjih.
Čisti Hetfieldovi vokali, nekoliko naprednejše bobnanje Ulricha in manj wah-wah solaž delajo album poslušljiv, ter kar je še pomembnejše, tudi skladbe same skupaj tvorijo relativno stabilno celoto, ki kljub vmesnim zdrsom ne razpade.
