Jernej Dirnbek (Mi2): »Rockerski bend nove generacije ne more uspeti, če bo ustvarjal glasbo iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.«

Pogovor o prihodnosti, preteklosti in sedanjosti Mi2, o tem zakaj je rock mrtev in še čem … čista jeba.

Najprej čestitke za dvajseti rojstni dan. Ste si ob začetku kariere predstavljali, da bo skupina obstajala toliko časa?

Hvala. Niti približno ne. Glede na to, kako se je vse skupaj začelo, sploh nismo razmišljali o kakršnem koli trajanju. Skupina Mi2 se je začela iz enega golega heca kot posledica preveč prostega časa, ki sva ga s sosedom Fikijem izkoristila tako, da sva poskušala ustvarjati glasbo. Na starem sintisaizerju in gramofonu je najprej nastala Črtica, ki sva jo ob neki priložnosti tudi predstavila ljudem, ti pa so naju pregovorili, da naj jo posnameva. Presenetljiv uspeh je sprožil resne razmisleke o tem, da bi se z glasbo ukvarjala tudi profesionalno.

V dveh desetletjih se je zagotovo zgodilo veliko stvari. Kaj bi izpostavil kot najvišjo točko in kaj kot trenutek, ko je skupina dosegla dno?

Smo bend, ki ima eno blazno srečo, saj je naša glasbena pot zelo premočrtna. Če ponazorim, začeli smo na dnu in se zelo počasi vzpenjali, ta rast pa se do danes še ni zaključila. O enem samem uspehu je zato nemogoče govoriti, saj gre pri nas za niz uspehov, ki so nas pripeljali do točke, kjer smo danes.

Kot sem omenil, začelo se je s Črtico, ki naju je takrat še kot duet brcnila na sceno. Pravijo, da je najtežje narediti drugi hit, da je to točka, na kateri večina izvajalcev podleže. Nam se je takrat, ko je duet razpadel, zgodila Teta Estera, ki je imela izredno močan powerplay, v enem letu smo bili zaradi nje kar dvajsetkrat na nacionalki, ime Mi2 pa se je zaradi nje počasi začelo prijemati.

Dve leti kasneje smo izdali Pojdi z menoj v toplice, ki nas je kategorizirala kot rock bend. Od takrat dalje smo tudi člani sami vedeli, da smo skupina, ki igra kitare, zna zažgati in paše na rock žur. Po njej je sledilo še nekaj zanimivih skladb in albumov, s katerimi smo stopali na vedno večje odre in igrali pred vedno več ljudmi.

Slovenska rock scena je svoj vrhunec doživela na prelomu tisočletja. Nova desetletja s seboj prinašajo nove trende, z njimi pa tudi nove bende. Če je bilo prvo desetletje čas Siddharte in še nekaterih drugih, je novo desetletje občutno premešalo glasbene smernice. Kljub vzponom in padcem naše rock scene ste Mi2 in Big Foot Mama vedno popularni, kakšna je formula za uspeh?

Dejstvo je, da so vsi danes najbolj izpostavljeni bendi začeli v približno istem času, med letoma 1990 in 1995. Temu je zagotovo botrovalo dejstvo, da so našim predhodnikom, kot so Martin Krpan, Lačni Franz in Pankrti, že majčkeno pešale moči in je zaradi tega nastala praznina, ki jo je bilo potrebno zapolniti. V veliko pomoč so nam bili tudi številni televizijski programi, saj so imeli njihovi uredniki v veliki večini proste roke, poleg njih pa tudi en kup oddaj, kjer so lahko skupine zaigrale v živo in predstavile nov material. Takrat ni nihče meril gledanosti in nas na račun nje silil, da bi igrali preverjene komade. Zato ni nič nenavadnega, da se je takrat pojavilo toliko bendov, ki so se obdržali do danes.

Če je zlato medijsko obdobje trajalo nekje do leta 2000, ko smo bendi nekako utrdili svoj položaj, so bile razmere po letu 2000 nedvomno slabše. Oziroma v prvih letih novega tisočletja še do neke mere, Siddharta jih je takrat odlično izkoristila, potem pa se je s ponudbo programov drugih televizij temu pričelo posvečati manj pozornosti. Tudi na nacionalki so pričeli meriti gledanost in tako ugotovili, da lahko v petek z oddajo zabavnega oziroma narodnozabavnega formata zberejo veliko več ljudi, kot če vrtijo rock, ali bog ne daj alternativo.

Sicer se mi pa zdi, da so bile to prej petletke kot pa desetletja. Začela jih je nedvomno Big Foot Mama, ki so jim pripadla devetdeseta, sploh druga polovica. V začetku novega tisočletja je udarila Siddharta, med letoma 2005 in 2010 je bilo obdobje Dan D, zadnjih pet let smo bili morda mi tisti, ki so štrleli ven. Naslednje leto pa spet napovedujem obdobje Siddharte (smeh), novi album je namreč res odličen.

Od kje ideja za naslov novega albuma, Čiste jebe res ne najdeš povsod?

Ploščo smo poimenovali po naslovni skladbi, saj je ta od vseh enajstih najbolj štrlela ven. Ne nujno v pozitivnem smislu, kajti marsikateri član bi jo raje izpustil kot pa dal na ploščo. A na koncu smo se vsi strinjali, da si zaradi svoje hitoidnosti vseeno zasluži priložnost. Ima melodijo, ki si jo zapomniš, šaljivo besedilo … skratka nalezljiva je. Takšne pesmi po navadi grabijo. Sam naslov funkcionira, je provokativen, a ni žaljiv in gre zato skozi.

Kaj lahko pričakujemo od Mi2 v prihodnosti? Že imate kakšne nove ideje, se obeta snemanje Hale Tivoli in kakšen novi živi album v slogu Decibelov?

Ja, naj začnem pri zadnjem vprašanju. Halo Tivoli bomo definitivno posneli, že zato ker nam to omogočajo mešalne mize, preko katerih bo šel zvok. Kaj se bo nato zgodilo s posnetkom, je odvisno od njegove kvalitete. Malo se bojimo takšnih dogodkov, saj nas lahko prevzamejo emocije in bi tako namesto s prsti razmišljali s srcem. Upamo tudi, da se bo nabralo dovolj slikovnega materiala in da se bo lahko vse skupaj združilo v video zapis, a več o tem kasneje.

Trenutno so vse naše misli usmerjene na ta projekt, saj še nikoli nismo igrali na samostojnem koncertu pred več kot tisoč ljudmi, preskok iz Cvetličarne v Halo Tivoli bo res velik. Smo se pa odločili, da se bomo po Hali Tivoli malo potegnili nazaj in v naslednjem letu igrali manj, ne več po 40 koncertov letno, temveč kakšno polovico od tega. Manj natrpan urnik nam bo nato dopustil več časa za ustvarjanje, če se bomo veliko dobivali na vajah, sem prepričan, da se bodo pojavile tudi ideje za nove skladbe. Po decembrskem koncertu ne mislimo zaključiti, le malo manj bomo igrali, ocenjujem, da bi lahko v dveh letih prišli do kakšnega novega albuma.

Zadnje debate o izjavi basista Kiss Gena Simmonsa, da je rock zaradi odsotnosti novih AC/DC, Rolling Stones ali Aerosmith mrtev, so v svetu glasbe dvignile veliko prahu. Je rock resnično mrtev?

Z njim bi se v veliki meri strinjal, če boš pogledal na splet, na spletno stran Sigic.si, boš opazil, da sem pred kratkim objavil štiri obširne komentarje, od katerih ima eden naslov Rock ‘n’ roll je mrtev.

Čeprav nisem vedel za njegovo izjavo, je moja teza podobna. Če se ne bo v naslednjih 10 letih, tako na svetovnem kot tudi lokalnem nivoju, pojavil nek nov bend, ki bo potegnil svojo generacijo, bodo mladi prenehali poslušati to zvrst. Res, da se bodo vedno našli izbranci, ki ga bodo poslušali, čeprav na glasbeni sceni že 100 let ne bo nič novega, a to ni tisto, kar šteje.

Med pripravo članka sem analiziral glasbeno sceno in ugotovil, da je bila Nirvana zadnji globalno veliki bend, ki mu je uspelo zmešati svojo generacijo. Od tega pa je minilo že 25 let. Pred njimi so bili to Guns N’ Roses, za njimi pa ni bilo nikogar. Že Green Day so imeli bistveno manjši domet, ali pa Oasis, da o dosegu Foo Fighters, Kings Of Leon in Muse sploh ne izgubljam besed. To so sicer skupine, ki so popularne in jim uspe napolniti Wembley, a niso globalne zvezde. Pa tudi ko greš na njihov koncert, je tam, predvsem zaradi cenovne politike vstopnic, več srednje generacije kot mladih.

V Sloveniji je enako. Vsi bendi, ki krojijo usodo glasbenih festivalov, so iz devetdesetih. Če je kdaj čas za skupino, ki bo povezala mlade, je to zdaj. Mi stari jih ne bomo, mi jo lahko ohranjamo in ustvarjamo komade, da se bodo starali z nami, ampak slej kot prej bomo postali tečni in verjamem, da smo marsikomu že zdaj.

Glede na to, da se imaš za starega rockerja, me zanima, katere plošče bi priporočil mlajšim bralcem?

Hmm, mislim, da je treba rock glasbo poslušati od začetka, od Chucka Berryja, Beatlov in Rolling Stonesov dalje, se nato sprehoditi skozi sedemdeseta in osemdeseta leta, pri tem pa ne storiti tega, kar danes stori veliko bendov, zaljubiti se v to glasbo in obtičati v njej. Ne pravim, da ta glasba ni dobra, konec koncev so bili z njo položeni temelji za sedanjost, a potrebno se je zavedati, da danes živimo v letu 2015. Potrebno se je zgledovati po indie bendih in neodvisni produkciji, po muziki, ki se danes ustvarja v svetu. Rockerski bend nove generacije ne more uspeti, če bo ustvarjal glasbo iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Priporočil bi prejšnji album Foo Fighters Wasting Light, ki se mi zdi njihova najboljša stvaritev in zadnji album Muse Drones. Od starejših bi izpostavil Dookie od Green Day, prve štiri albume U2 in kakšnega koncertnega Bruca Springsteena.

Še kakšna misel za konec?

Vse bralce bi rad povabil, da se udeležijo našega koncerta v Hali Tivoli, kamor prihajamo skupaj z našimi prijatelji Zmelkoow. Na koncertu vam bomo ponudili retrospektivni pregled naših izdelkov od prve do zadnje plošče, k največjim hitom sigurno dodali tudi par skladb, ki jih ne igramo pogosto, vsaj ena pa bo tudi takšna, ki je poslušalci še niso slišali nikoli.

Realiziral in uredil: Nejc Zupančič – ZUPA

oijdfodsjofiajds