Dan za manj jezne

Opeth, Metaldays 2017, Tolmin. Foto: Anja Rijavec

Lahko rečemo, da sta letošnji Metaldays zaznamovali dve stvari – kot prva številne težave, in kot druga zelo uspešno reševanje le-teh.

Četrtek, Blues Pills, Metaldays 2017. Foto: Anja Rijavec
Dež z začetka tedna je bil že davno pozabljen in na vroč četrtek visenje pod odrom s hladnim pivom ni bilo več pod vprašajem. Glavna tema razburjanja tako ni bilo več nagravžno vreme, ampak odpoved Architects. Britanci izgleda gojijo nek čuden odnos do slovenske publike, saj so nam obisk že v drugo obljubili, in tudi v drugo že zadnji trenutek odpovedali v nejasnih okoliščinah. Naslednji teden so potrjeni na Wacken Open Air in verjetno se marsikdo sprašuje, ali smo zanje preslabi samo mi, ali si bodo mogoče drznili zajebati tudi velike Nemce. Bomo videli.

Če že Arhitektov ni bilo, je pa vsaj Abbath ostal z nami kar dva dni. Olve Eikemo, bolj znan kot Abbath Doom Occulta, ki je s svojimi ABBATH v klasični črno beli poslikavi strašil že v sredo, je v četrtek zamenjal identiteto in se prelevil v nikogar drugega kot – Lemmya. S svojim Mötorhead tribute bandom Bömbers je tako s klasiko razvajal trdote vajena ušesa na drugem odru, medtem ko so na glavnem frfotali Blues Pills. Če Abbath zelo očitno tradicionalno ni bil pri sebi ne prvi ne drugi dan (še dobro, da je nanj nenehno pazil mladi asistent, ki je obupano tekal za njim, ko se je legenda v diru po travi s kitaro zvalila v blato), je tudi marsikateri metalec presojal svoje stanje, ko je na odru zagledal in zaslišal Blues Pills.

Malce bluesa, malce psihedeličnega vzdušja, hipsterske srajčke in drobna blondinka s sicer bolnim vokalom, so bili zagotovo presenečenje letošnjega festivala. Nesporno poslastica za ljubitelje glasbe, težke na malce drugačen način, je naletela na presenetljivo dober odziv. Spomnim se nastopa Volbeat pred leti, ki so ga strah vzbujajoče starešine s full-back Slayer tetovažami izvižgavale in preklinjale kar cel teden in nas s tem vse malenkost mehkejše metalce spravljale v strah – letos ne duha ne sluha o pritožbah čez ljubke Blues Pills. Upam, da je to posledica pozitivnega osebnega razvoja in ne spremembe strukture publike, ker, kot vemo, letos marsikoga, ki je bil sicer v Tolminu kuhan in pečen, ni bilo na pregled.

Sólstafir, Metaldays 2017. Foto: Anja Rijavec

Ko že govorimo o Volbeat leta 2014 – za Blues Pills so kot ime večera na glavni oder stopili progresivci Opeth. Tudi oni so bili prisotni istega leta 2014 in prav spomnim se, kako zelo so takrat (po mojem osebnem mnenju) razvlekli in razdolgočasili. Pa sem bila ves čas zadovoljna, da vidim, če me bodo letos z drugimi ušesi mogoče pa le navdušili v živo. Ampak – po dobrih desetih minutah so se pojavile tehnične težave z Mikaelovim pedalboardom in za naslednje slabe pol ure smo bili dobri. Pol ure je pa že tako dolga doba, da se vibe porazgubi. Za razliko od Volbeat so sicer našli rešitev in svoj nastop kljub temu nadaljevali, vendar marsikoga od nas takrat ni bilo več tam.

Kam smo šli? Pod mali oder počakati Sólstafir. Islandci, ki na pogled spominjajo na post-apokaliptične ZZ Top, so se izkazali za presenečenje večera. Njihov hipnotičen in čuten pristop h hard rocku je dobesedno uročil publiko. Redko, da v teh zvrsteh vidiš publiko, ki je povsem mirna in hkrati povsem s srcem in dušo pri stvari. Še posebej močan učinek pa je imela napoved Necrologue. Groteskno depresivno trpljenje in končna smrt prijatelja blizu bendu, je pustila močan pečat na delovanju skupine in rezultirala v pesmi. Neverjetno čutna pripoved in napoved, ki se je hkrati podzavestno povezala s trenutnim Cronell/Bennington opomnikom o tem, kako je človek veliko veliko veliko kompleksnejši, kot mogoče sploh sam ve, je nagovorila k delanju dobrega. Proti kampu smo tako v četrtek, ob dveh zjutraj, stopali treznejši in za odtenek bolj empatični posamezniki. Pa naj še kdo reče, da Metaldays pohujšuje.

oijdfodsjofiajds